петак, 30. новембар 2012.

Tetin mož iz Jagodine

(kolumna objavljena na internetni strani Konkurs Regiona)

Do zdaj sem se v svojih kolumnah ukvarjal z vprašanji, ki nas pripeljejo do tem, o čem pisati, zakaj pisati in kako pisati. Pravzaprav bi se lahko vprašali: o čem pripovedovati ? To je, med drugim, pomembna tema , vezana na odraščanje. Vsaj v Srbiji. Poleti se pri nas malo dela. Mladi ljudje se umaknejo pred svojo družino, sosedi in prijatelji, ki jim zmeraj vsiljujejo nekakšne neutemeljene zahteve; nekakšne zvijače, zategovanje in utesnjevanja, prav tako so zvezanih rok in onemogočenega duha – kakor ima kdo pri tem sreče… Takšen poletni odmor v družbenih odnosih mladi uporabijo za pripravo za jesensko inicijacijo, kateri je ne mogoče pobegniti, ker se odvija na preveč skrčenem prostoru. V red odraslih se vpelje tiste, ki niso imeli te sreče, da bi bili vpeljani, kakor nekdaj mladi v JNA oziroma inicijacija v tej varijanti. Inicijacija, mimogrede, pri nas ni konkretno delo, test trdnosti in vzdržljivosti mladega moškega, kakor bi to potekalo pri nekem nerazvitem afriškem plemenu, temveč je inicijacija filozofska kategorija, prej neko iskazovanje domišljavosti, v kateri mlad človek pokaže svojo sposobnost, da v bližnji prihodnosti premaguje nasprotnike v borbi za dobiček oziroma da bodoči ženi pokaže, da je sposoben dobivati v stavnici. Glede na to mora biti pripravljen na intelektualno, mentalno preverjanje. Konkretno – v Srbiji, da bi odrastel, se mora mladenič znajti v polemiki. Kot v Stari Grčiji ? Skoraj tako. Ker prerokba pravi, da se bo na zborih v Srbiji obvezno na vsakih pol ure razpravljalo o treh velikih temah:

1. Vzreji svinj
2. Plinovodstvu
3. Izolaciji

No, tako poteka inicijacija, ki se odvija na slavi, srbskem prazniku hišnega zavetnika v Šumadiji:

Najpoprej, če ste mlad človek, se zavedajte svojega položaja. V obravnavo vzemite vse okoliščine. Če ste že prišli, se ne utesnjujte. Gromko in vedro vzkliknite: » Srečna slava domačin ! Vsi, ki so naslavi mislijo predvsem nase , vendar budno motrijo na vsak vaš korak. Potem, vstanite, ko majhni otroci strežejo s posladkom in se prekrižajte, ko jemljete žito in vino. Kava ni obvezna, toda kasijevača, marelično žganje, ki ga ponuja domačin, je obvezna. Sprejeti ste v družbo in ostali gosti se bodo sprostili v vaši prisotnosti. Kaj sedaj ?

E, pa – takole: gladko zavrnite ponudbo, da se usedete na čelno stran mize. To mesto je rezervirano za starejše ljudi in pomembne titule v družini.

Prepričani ste lahko: vsak gost na slavi ima eno izmed treh velikih tem srbskega naroda neprestano v glavi ! In on s težko muko išče način, da prične razgovor o njih, oziroma, da napelje nekoga izmed sogovornikov v pogovor, ki se prav tako na isti način znoji, da bi prvi pričel konverzacijo.

Vi samo sedite, počasi pijete kasijevačo, marelično žganje, ki jo je domačin prav posebej hranil za toslavo, ne pozabite na meze, lepo pripravljen prigrizek( meze-perzijska beseda v srbščini op.prev) in opazujte teču, tetinega moža iz Jagodine, ki si s serveto briše čelo, ki kar sije, kakor da bi bilo namazano z oljem. Sedi dve mesti stran od čelne strani mize in kar nekajkrat poskuša nekaj povedati, usta so skoraj pripravljena na to, da povedo misel, ki jo je mislil doma, potem na vlaku, v taksiju, ampak, kakor da bi si tik pred zdajci premislil. In ravno ga je soproga, sestra od ujca, materinega brata, stisnila za mišico, ko je videla v kakšnih mukah je, ravno je tiho, kašljajoč, izčrkoval samo en stavek: »Mislil sem….« In to, ko je izletel domačin z zdravico in se je dvignil hrup, v kateri so te skromne besede brez sledu izginile…

A vi ga ne bi opazili, če vam o njem ne bi pripovedoval, mar ne ? Ne bi vedeli za vzporedno stvarnost, v kateri vaš plešasti tetin mož obstaja. Mislili bi, da je to samo nekakšen tetek iz Jagodine, ki vas je v šali ščipal za rit, ko ste bili majhni. Vi gledate na uro. Pet minut gre in ste postreženi, deset minut dokler ne popijete prvega žganja in še pet dokler ne izpraznite drugega. In vi ste živčni – še deset minut in prerokba se ne bo uresničila. Ne pozabite: zgodovina ne prične z vami, smrkavim dečkom. Sedeli so na takšni slavi že pred vami. V bokalih se je vino nosilo iz kleti in tisti, ki ga je prinesel, ni dohajal, saj je bil prethodni bokal takoj izpraznjen. In govorilo se je o temah že prej in to preden ste vi prišli na slavo. Ampak, preden je nekdo govoril o temi, denimo sedem minut, preden ste vstopili v sobo, to pomeni, da je preostalo samo tri minute, da se prerokba izpolni in potem, če se to zgodi… Ne, zmajujete z glavo, odganjajoč to heretično misel, navsezadnje se to še ni zgodilo.

Sedaj vzamete v roke serveto in si obrišete čelo, saj vam znoj kaplja s čela. Od močnega žganja morebiti, ampak to se ne priznava, temveč glasno, kakor sem vas učil – porečete: »danes je res vroče…« Pogledi gostov se obrnejo k vam. Vznemirjeni ste, potem vidite toplino in hvaležnost v teh pogledih: če nihče ni smel, vi ste povedali ! Še nekaj sekund vam ni jasno, kaj se je pripetilo, potem pa z vrha mize, boter daje priznanje vašemu polemičnemu umevanju: » saj sem mu( domačinu- pripomba avtorja) rekel, da izolira.« Pogledate na uro – minuta do izteka roka- tradicija, čast in ugled srbske slave je rešena.

Sprejmete žganje, ki vam ga domačin ponuja od srca, njegove simpatije proti vam rastejo. Vaš stavek se transformira v žolčno razpravo:

-Izolacija je zakon! Prihranek seže do sedemdesetih procentov!
-Saj ni mogoče!?!
-Kako da ne ! Kako da ne!
-Nemci polagajo dvajset centimetrov stiropora!
-E!?
In plaz gre sam od sebe, dela krogle, ki postajajo vse večje, trenutek udarca se približuje…
-Izolacija ne bo zdržala, če nimaš plina!
-Kdo to pravi? Šele potem ona vzdrži!
-Pa, vsi ne napeljejo plina!
-In kaj ti velja plin, če ga Rusi ne priporočajo ? A ti imaš majhnega otroka!
-Dajte , ljudje, ko pride zima, je najpomembnejše, da se opašeš, ogradiš…
-Tako je! Da si le živ in zdrav!
-Dokler imamo žganja in meso…
-Ste slišali, da se je svinjska rasa prvakinja vrnila ?
- Zlodeja, vrnila se je ! Njeno meso nima holesterola!
-Brez holesterola je tudi puranje meso !
-Srbija je najbolj zdrava dežela na planetu!
-Živeli! Živeli!

Otrok v vas se je potegnil do neslutenih višin. In nehote, od smrkavca ste postali moški. Sprejeti ste v družbo in to vam prija. Preveč so v vas ljudje videli le anarhista in protestnika… Niste hoteli, ali skalilo se vam je hotenje, da bi plešastemu tetinemu možu dejali, kako se je maratonsko pripravljal na svojih pet minut slave, kakor je vedeževalsko prerokoval Andy Warhol pred štiridesetimi leti.

Slava gre dalje s svojim tokom : naliva se pijača, kombinacija tort in piva, preste in medenjaki, loj in brizganci, pećenje, jedila z rešetkastega ražnja in hudi hren. Ali ste vedeli, da se človek ne opije, če je samo loj, ne glede koliko je spil. In kadar stari boemi pijejo vino, ne jedo kislega zelja… Da se koktel pivo in sprajt imenuje radler ? Da so znamenitega raziskovalca Belamija v Afriki pojedli levi ? In vaša kasijevača, marelično žganje, je vse boljša in trdnejša, kakor vaša drža odraslega človeka. Zazibani v to pozicijo, veselo gubate čelo in motrite čelno stran mize in si domišljate o svojem uglednem položaju, ki ga ne zaseda kdorkoli; še posebej ne pijanca, ki se že ure, za začelni strani mize, pogovarjata eno in isto:

-E, jutri bom kupil televizor…
-Daj, žri drek !

In samo zaradi vaje, da se prepričate, če magija deluje, v trenutku, ko so izčrpane vse teme za pogovor in ko postane tišina za mizo neprijetna, porečete:

-Srbsko državljanstvo je dobilo preko petdeset tisoč Kitajcev…
Skrivaj vključite štoparko. Pol ure se pričenja: zdaj !

Iz srbščine prevedel P. V.

0 коментара:

Постави коментар